PEŠČENA TLA
Izmed vseh tal so PEŠČENA TLA najbolj zračna, voda pa tudi najhitreje odteka. Takšna tla so v našem okolju relativno redka, najdemo pa jih predvsem v bližini rek in mest, kjer je v preteklosti voda nanesla pesek in mivko. Sestava teh tal je takšna: od 80 do 100 % peska in mivke, do 10 % ilovice in do 10 % gline. Kar pomeni, da so izredno revna kar se tiče organskih snovi in hranil. V njih je malo mikroorganizmov in organska snov se hitro razkraja. Slabost je tudi, da se po dežju ali zalivanju hitro osušijo in ne zadržujejo vode. Rastline na njih so zaradi tega izpostavljene suši, zato jih moramo v suhem vremenu temeljito in precej pogosto zalivati.
ILOVNATA TLA
so za vrt zelo primerna in najbolj zaželena tla. So težja in hladna. Ko so vlažna, so lepljiva, ravno obratno pa je v suši, saj so takrat trda in zbita. Sicer so dobra in rodovitna tla, na njih dobro uspeva večina vrtnih rastlin. 25 do 50 % teh tal tvori pesek, 30 do 40 % ilovica in 10 do 30 % glina. Relativno dobro zadržujejo vodo in tudi krajša sušna obdobja dobro prenesejo. Voda skoznje težje in počasi odteka, zato je rastlinam dlje časa na voljo. Njihova slabost so daljše in močnejše deževne padavine, saj se lahko zgodi, da voda na površini zastaja, kar pa tudi ni dobro. Ilovnata tla vsebujejo veliko organskih snovi in mikroorganizmov. Najbolj se v vrtu obnesejo peščeno ilovnata tla, ki imajo večji delež peska.
GLINENA TLA
zelo dobro zadržujejo vodo, a tudi niso najbolj zračna. Takšna tla so težka in zbita, ki se le počasi ogrejejo. Sestavlja jih od 0 do 100 % gline, do 40 % ilovice, prav tako lahko vsebujejo do 40 % peska. Takšna tla je tudi zelo težko obdelovati saj se oprijemajo orodja. Ker dobro zadržujejo vodo, so pogosto zamočvirjena. Voda zelo počasi pronica skoznje in ob močnem deževju lahko ostane na površini še nekaj dni po dežju. V primeru suše pa so tla zbita, ker se skrčijo, se pojavijo razpoke in grude. Takšna tla uvrščamo med kisla tla.
KAMNITA TLA
vsebujejo velik delež kamenja in kremena. Ker se zaradi velikih delcev voda hitro odceja se tudi hranilne snovi hitro izgubljajo. Pogosto je vrhnja plast razmeroma plitva in zato popolnoma neprimerna za rastline z globokimi koreninami. Zaradi velike vsebnosti apnenca jih uvrščamo med bazična tla.
ŠOTNA TLA
so značilne temno rjave, sive ali celo črne barve in gobaste zgradbe. Vsebujejo veliko razgrajenih organskih snovi, vendar ne vsebujejo veliko hranil. Voda iz njih se slabo odvaja. Mlajša rjava šotna tla so plodnejša in jih je lažje obdelovati kot črna, ki so v bistvu barjanska tla. Takšna tla uvrščamo med kisla tla.
2. Drugi način prepoznavanja tal je test s sedimentacijsko analizo,
za katero potrebujemo le vodo in večji prozoren kozarec (recimo kozarec za vlaganje). Pri tem je postopek naslednji:
- Naberemo 1 dl zemlje z vrta, ki ji želimo določiti tip tal. Na več mestih vzamemo po malo, da dobimo ‘povprečen vzorec’. Ta deciliter zemlje nato stresemo v večji prozoren kozarec.
- V kozarec dodamo še 4 dl vode, zapremo in dobro pretresemo, da se zemlja povsem pomeša z vodo.
- Kozarec pustimo stati 24 ur, da se izločijo posamezne frakcije zemlje.
- Glede na debelino frakcij ocenimo delež posamezne frakcije.
Pesek je na dnu, ilovica v sredini in glina na vrhu. Organski delci pa po navadi celo plavajo na vrhu, odvisno od tega, koliko so prepereli. Glede na delež frakcije določimo tip tal.
Pa še enkrat poglejmo razmerja, izražena v odstotkih:
- PEŠČENA TLA : 80–100 % peska, 0–10 % ilovice, 0–10 % gline;
- ILOVNATA TLA: 25‒50 % peska, 30–50 % ilovice, 10–30 % gline;
- GLINENA TLA: 0–40 % peska, 0‒40 % ilovice, 50–100 % gline.
Poleg te analize pa je priporočljivo izmeriti kislost ali bazičnost tal, saj ta vpliva na dostopnost hranil v tleh za rastline.
Slednjo merimo s pH-vrednostjo. Skoraj v vseh vrtnih centrih se lahko kupi preprosto napravo za merjenje pH-vrednosti tal ali test z barvnimi lističi. Pri slednjem natočimo 1 dl destilirane vode in vanjo zmešamo nekaj prsti s tal, ki jih analiziramo. Dobro premešamo in v raztopino pomočimo barvni listič. Po kratkem času se listič obarva in to barvo primerjamo s priloženo barvno skalo, kjer so določene vrednosti pH. Tako določimo pH-vrednost naših tal.
Vrednosti pH med 0 in 6,9 pomenijo kisla tla, pH 7 pomeni, da so tla nevtralna, vrednosti med 7,1 in 14 pa kažejo na bazična tla.
Najboljša vrednost pH za vzgojo rastlin je med 6 in 7,5.
Izrazito kisla ali bazična tla pa slabo vplivajo na rast in razvoj večine gojenih rastlin ter zmanjšujejo njihovo vitalnost.
Na podlagi tipa tal vrtne zemlje se odločimo za ukrepe izboljšanja tal.
