Sajenje dreves

Velja pa, da je pravilno posajeno drevo vsekakor bolj tolerantno na spremenljive razmere in mnogo manj občutljivo na sušna obdobja, ki so zaradi podnebnih sprememb vse bolj značilna tudi za naše kraje.

Velja si zapomniti, da je najustreznejši čas za sajenje rastlin jesen ali zgodnja pomlad, ko so rastline še v mirovanju in je šok zaradi presaditve najmanjši.

Sadike vzgojene v loncih (kontejnerjih) pa se lahko uspešno sadijo tudi preko poletja, pri tem moramo le nekoliko paziti, da koreninsko grudo redno oskrbujemo z zadostno količino vlage.

Izbira pravega drevesa

Preden se odločimo za sajenje drevesa, moramo izbrati ustrezno drevesno vrsto glede na naše želje in prostor, ki ga želimo nameniti drevesu. Pri izbiri drevesne vrste vam lahko pomagajo vrtnarji, gozdarji ali krajinski arhitekti, saj je pri načrtovanju posaditve dobro poznati ekološke zahteve rastlin (tla, prostor, osvetlitev).

Pogosto smo kasneje namreč presenečeni nad neprijetnostmi, ki so lahko posledica neupoštevanja ekoloških potreb drevesa. Za primer lahko navedemo lovrenško pokopališče, kjer je bilo potrebno ob glavni poti podreti vsa drevesa zaradi razraščanja korenin, ki so dvigovala nagrobne spomenike.

4 KORAK:
Zasutje s substratom, zemljo

Sadilno jamo zasujemo s substratom, ki ga pomešamo z obstoječo ali vrtno zemljo, ki smo ji po potrebi primešali kompost ali briketirano organsko gnojilo. Pazimo pri doziranju, da ne požgemo korenin! Ob robovih drevo rahlo zatlačimo, ter naredimo nekoliko višji rob iz nasutega substrata, ki služi, kot usmerjevalec vode h koreninam.

5 KORAK
Pritrditev na oporo in zastirka

Drevo v obliki črke osem privežemo k opori z elastičnim vezivom na več mestih po celotni dolžini debla, da je čim bolje fiksirano. Ko je drevo posajeno, ga izdatno zalijemo, s cca. 40 L vode ali več, odvisno od velikosti drevesa, da se korenine in substrat čim bolje sprimejo.

Priporočamo ureditev zastirke, saj le ta zadržuje vlago v tleh, hkrati pa preprečuje razvoj plevelov, ki so lahko prvo leto konkurenca za vodo. 

Doba, da se drevo vraste in popolnoma osamosvoji, je dve rastni sezoni. V tem času potrebuje redno vzdrževanje, to je zadostno zalivanje.

Najprej izkopljemo sadilno jamo, ki je vsaj dva do trikrat širša kot je koreninski sistem sadike in enako globoka. Običajno se v težkih in slabo odcednih tleh izkoplje nekoliko globljo sadilno jamo, da se pripravi ustrezno drenažo in doda substrat. Če bomo drevesu namestili oporo, je potrebno zabiti v jamo sadilni kol pred sajenjem, da se kasneje ne poškoduje korenin.

Najugodneje za drevo je, da se sadika posadi tako globoko, kot je rasla v drevesnici. Če je sadika v loncu, lahko ob odstranitvi lonca preverimo, kakšen je koreninski sistem sadike. Sadike, ki imajo slabšo koreninsko grudo, imajo v loncu nad koreninsko grudo še precej odvečnega substrata, ki ga je najbolje odstranit oz. dodati na dno sadilne jame. Če so tla, kamor sadimo, dobra, postavimo sadiko iz lonca neposredno v sadilno jamo, običajno pa se doda na dno sadilne jame ustrezen substrat. Ko postavimo drevo v sadilno jamo, lahko s pomočjo ravne palice ali kar s pomočjo ročaja lopate preverimo, ali je globina sajenja prava. Razprostremo korenine pri sajenju sadik z golimi koreninami ali prepletene korenine, ki krožijo pri rastlinah v loncih. Če ima sadika v loncu dobro razvito koreninsko grudo, krožeče in prepletene korenine razrahljamo oz. po potrebi tudi odstranimo. Ko sadiko poravnamo, dodajamo substrat, ki ga ob robovih in po vrhu rahlo potlačimo, da se sprime s koreninsko grudo. Običajno nasujemo v območje sadilne jame nekoliko več substrata, saj se ta kasneje še posede.

Sadiko privežemo na oporo s plastično ali gumasto vezjo. Opora ostane ob rastlini le prvo leto ali dve, dokler se rastlina ne vraste, kasneje jo odstranimo. V območju sadilne jame lahko pustimo nekoliko višji rob iz nasutega substrata in/ali zastirke, ki služi kot usmerjevalec vode h koreninam. Najugodnejša zastirka je lubje v debelini okrog 5 cm. To zadržuje vlago v tleh in preprečuje razvoj plevelov.

Ko je drevo posajeno, odstranimo še morebitne poškodovane ali suhe veje, odrežemo tudi nepravilno rastoče veje in drevo temeljito zalijemo. Za uspešno rast drevesa je potrebno tudi vzdrževanje: predvsem zalivanje ali namakanje v času po sajenju in preko poletja.

V grobem lahko podamo oceno o zalivanju v poletnih mesecih, ko so temperature zares visoke, vsaj 2x/teden s količino 40L/drevo oz. po občutku.

Spomladi in jeseni zalivamo 1x/teden ali 10 dni, odvisno od temperatur in padavin. čez zimo zalivate manj oz. po potrebi, 1x na tri tedne ali manj v kolikor je bilo obilnejše deževje/sneg.

1. Na dno posode položimo geotekstil ali koprenasto tkanino (filc), ki jo zavihamo navzgor po stenah posode.
2. Nanjo nasujemo debelejši gramoz ali rečni prod, črepinje glinenih loncev ali glinopor. Drenaža naj bo v razmerju 1:4 glede na velikost lonca.
3. Na to plast ponovno položimo sloj koprenaste tkanine, ki jo prav tako zavihamo po stenah lonca navzgor.
4. Temu naj sledi plast vrtne zemlje z glinenimi delci, ter dodatkom počasi topnega specializiranega mineralnega gnojila. Tako bodo posajene rastline preskrbljene s hranili, ki pa jih dodajamo tudi kasneje ob zalivanju.
5. Preostali prostor zapolnimo s specializiranim substratom za sajenje drevnine oz. za tiste gojene vrste, ki jih boste sadili.
6. Ureditev zastirke iz organske mase (lubje, sekanci ...) ali dekorativnega kamenja.

Tako posajene rastline bodo ob primerni oskrbi lepo uspevale.

Zavedati se moramo, da imajo rastline v loncih bistveno manj prostor, hrane in vlage, kot tiste na prostem, zato so povsem odvisne od naše oskrbe.

Redno je potrebno skrbeti za zalivanje in dodajanje hranil, ki se v posodi hitreje porabijo. Vsako pomlad, še pred odganjanjem, odstranimo nekaj vrhnje plasti zemlje do korenin in jo nadomestimo s svežo. Novemu substratu lahko predhodno dodamo mineralno gnojilo, v kolikor ga sam substrat ne vsebuje.

Po preteklih petih letih rastline presadimo v isto ali še bolje, večjo posodo, ter obnovimo celotno strukturo od drenaže do prsti. V kolikor imamo tako posajena večja drevesa, katera je zaradi njihove velikost nemogoče presajali, bo zadostovalo redno, vsakoletno menjavanje zgornje plasti in dodajanje hranil.

• Čas sajenja: gole korenine - pozna jesen ali zgodnja pomlad, ko ni vegetacije/olistanja; vlončene sadike celo leto.
• Optimalna velikost sadilne jame: 60-80 cm širine in 50-60 cm globine. Pri večji drevnini, bujnejših podlagah ali slabši kvaliteti zemlje, več kot 1 m premera.
• Sadilno jamo izkopljete kak teden pred sajenjem, da se dobro prezrači in se prepričate, da v jami ne zastaja voda.
• Namestimo impregniran, ošiljen sadilni kol, ki je primerne debeline in dolžine.
• Sadiko pomočimo v kalež - mešanico zemlje, uležanega hlevskega gnoja ali komposta in vode.
• Na dno sadilne jame položimo dobro razrezano travno rušo, nato plast obstoječe, razrahljane zemlje, ki ji lahko dodamo nekaj pesti mineralnega gnojila (P,K).
• Sadiko vstavimo v žično mrežo proti voluharju.
• Pazimo, da je cepljeno mesto 15-20 cm nad nivojem tal.
• Korenine zasujemo z razrahljano, vrhnjo plastjo, imenovano živica.
• Na obod korenin položimo uležan hlevski gnoj/kompost, ter zasujemo z preostalo prerahljano zemljo, ki ji lahko dodamo pest ali dve, mineralnega gnojila z čim manjšo vsebnostjo dušika.
• Pazimo, da organsko in mineralno gnojilo nista v direktnem stiku s koreninami, saj lahko pride do ožiga!

Posajeno drevo na rahlo zahodimo, ter oblikujemo kolobar, ki bo omogočil stekanje vode k koreninam. Sadiko privežemo v obliki osmice na vsaj dveh mestih z elastično vrvico, da je lepo fiksirana, ob enem pa omogoča nemoteno rast in širjenje stebla.
 
Na koncu sadiko izdatno zalijemo z obilico vode, ki bo poskrbela, da so korenine in zemlja v tesnem stiku, kar je bistvenega pomena za dober prijem sadike.
 
Doba, da se drevo vraste in popolnoma osamosvoji, je dve rastni sezoni. V tem času potrebuje redno vzdrževanje, to je zadostno zalivanje, do cone korenin!

Kroglasta drevesa imajo cepljeno krošnjo na deblo, zaradi česar so nižje rasti in primerna za manjše vrtove. Standard cepljenja drevnine je na 180, 200 in 220 cm visoko deblo + cepljena krošnja. Med takšna drevesa spadajo: Acer platanoides 'Globosum', Catalpa bignonioides 'Nana', Robinia pseudoacacia 'Umbraculifera', Liquidambar stryaciflua 'Gumball', Prunus fruticosa 'Globosa', Fraxinus exelsior 'Nana', Fraxinus ornus 'Mecsek',.. Ta drevesa potrebujejo vsakoletno korekcijsko rez, vendar v manjšem obsegu. S tem ukrepom vzdržujemo lepo, enakomerno, kroglasto obliko, ter zagotovimo ustrezno zračnost in osvetlitev krone drevesa.

Zavedati se moramo, da je obrezovanje velik nenaravni poseg in predstavlja rastlini stres. Drevo se nanj običajno odzove z bujno rastjo in tvorbo množičnih poganjkov. Prihodnje leto bo tako zahtevalo še več dela z vzdrževanjem forme, ki smo si jo zamislili. Zato obrezujemo po potrebi in čim manj, da ne iznakazimo rastline.

Najprimernejši čas obrezovanja okrasnih listavcev je v dobi mirovanja. To je pozna jesen in zima. Najprej odstranimo vse mrtve, bolne in poškodovane veje. Nato izrežemo vse zelo šibke ali zelo bujne poganjke, v kolikor je krošnja pregosta. Sedaj se lotimo preostalih vej, ki jih praviloma skrajšamo na enotno dolžino, od 5 do 8 cm nad starim lesom. V kolikor so brsti nameščeni premenjalno, vejo prikrajšamo poševno, tako da je višji del na strani brsta. Če so brsti razporejeni nasprotno, naredimo ravno rez. Rez mora biti gladka, saj je to potencialno mesto za okužbo z glivami. Večje rane je potrebno zaščititi s cepilno smolo takoj po rezi. 

Redno vzdrževanje vključuje tudi redno rez drevnine, ki mora biti sprotna in strokovna. Namesto tega se čestokrat izvaja koljarjenje, kar pomeni rez približno 5-letnega prirasta drevja. Še pogosteje pa se, na nekaj let, krošnje kar »obglavlja«. Takšno obrezovanje dobro prenašajo le vrbe. Lep primer tako obrezane in obraščene vrbe je drevo pred cerkvijo sv. Lovrenca.

Da se izognemo tem posledicam, moramo pri načrtovanju sajenja drevnin izhajati iz danosti prostora in temu primerno saditi pravilno izbrano drevnino. Razna pomlajevanja sicer vzbudijo novo rast, vendar je ta učinek kratkotrajen. Vsak grob poseg v drevo namreč krajša njegovo življenjsko dobo. Če se že lotimo obrezovanja, torej redčenja krošnje, pa mora biti to omejeno na odstranjevanje vej na zunanjosti krošnje in na izžagovanje sekundarnih vej (stranskih vej). Pred vsakim obrezovanjem je treba natančno določiti cilj, ki ga želimo z njim doseči (redčenje, presvetlitev, razbremenitev krošnje). S pravočasno, redno in strokovno nego mladega drevesa se je mogoče v veliki meri izogniti težavam in tudi stroškom, ki bi se sicer pojavili s povečevanjem dimenzij drevesa.

Pri rezi debelejših vej pazimo, da lubja ne poškodujemo ob rezni rani. Tej zelo pogosti napaki se izognemo tako, da vejo na prvi četrtini njene dolžine najprej spodrežemo in šele nato odrežemo (Slika 3). Sedaj nam ostane le krajši del veje, ki ga odrežemo vzporedno z vejnim ovratnikom. Vejni ovratnik je debela osnova veje oziroma mesto prehoda iz debla v vejo, ki ga ne odžagamo. Rez, ki je vzporedna na vejni ovratnik je idealna tudi zato, ker je površinska rana reza najmanjša (Slika 4). Po končani rezi lahko rano premažemo s cepilno smolo (npr. Kambisan).